Naj živi ljubezen, vsak dan

Opažam da z leti drugače gledam na življenje. Živim ga drugače, sem drugačna. Pa čeprav sem še vse do pred kratkim uporniško zatrjevala, o jaz pa že ne bom tako gledala na določene “grown up” stvari, me hočem ali nočem, leta vedno bolj prizemljijo.

Kako?

Skozi najstniška, študentska in materinska leta sem postala bogatejša z izkušnjami, spremenila sem svoja mnenja, katera so včasih držala kot pribita in bila globoko zasidrana v meni. Moji pogledi danes strmijo vedno širše v odnosu s človekom in vedno bolj globje vidijo v človeka. Tudi pri ljubezni sem se povzpela, kar nekaj stopničk višje, sem zrelejša, predvsem pa sem stopila korak izven praljivčne zaljubljenosti, etikirane ljubezni in navidezne sreče, kičastega fejkanja. Biti z nekom, zato, da nisi sam? Biti z nekom, da za valentinovo nisi sam? Biti z nekom, ker ne znaš biti sam? Biti z nekom, ker družba pravi, da z nekom pač moraš biti?

O ljubezni bi lahko napisala veliko. A ob današnjem “prazniku ljubezni“ bi želela povedati le sledeče.

Želim si, da bi bil 14. februar dan, ko ga ne slavijo trgovci širom sveta. Da bi bil to dan, ko ne trpijo naše denarnice, bančne kartice. Želim si, da nebi bil to edini dan, ko so socialna omrežja poplavljena z lepimi besedami, zavitimi v popolni medsebojni odnos, vmes pa so nakopičene reklame, kupi to in ono, ker hej danes je Valentinovo. Želim si, da nebi bil le današnji dan okronan z izpovedovanjem ljubezni, kot, da ljubezen obstaja le danes. Želim si, da bi bilo Valentinovo le še en dan, le še en vsakdan, ko svojim najdražjim izkazujemo naklonjenost z malenkostmi, a hkrati največjimi vrednotami. Ta malenkost bi bilo dejanje, ki je obarvano s toplimi, prijaznimi besedami in iskrenimi pogled. Naj bo to dan, kot so vsi drugi. Naj bo v vsakem ljubezenskem odnosu praznik ljubezni vsak dan, naj se vsak dan odvija slavje ljubezni.

Zato bom danes…

Kot vsako jutro, ga bom tudi danes poljubila v slovo in mu zaželela čim bolj mirno izmeno v službi. Zato mi bo on, kot vsako jutro, tudi danes poslal sporočilo, da je prišel v službo in mi zaupal kako zelo zaspan je. Haha. Tekom dneva se bova slišala najmanj stokrat, predvsem bova drug drugemu jamrala o utrujenosti in si pošiljala čudne GIF- e, tu pa tam bo zletel tudi kakšen srček in poljubček, verjetno se bova tudi kaj skregalaNa koncu dneva, ko se bova po 13- ih urah končno videla, pa bova oba že zelo pri koncu moči, da si bova šla po vsej verjetnosti na živce že ob samem pozdravu. On od napornega dela in jaz od pedenanja najinih otrok. In ko bova v posteljo spravila končno vse tri otroke in bo v stanovanju prevladal tisti čuden zvok tišine, takrat se bova vrgla na kavč in zaspala ob filmu, ki ga skušava pogledati že nekaj večerov, a naju je spanec vedno premagal. Na koncu bova zaspala v objemu, kot dve hobotnici prepleteni z lovkami. Proti jutru pa bova posteljo delila še s starejšim sinom. In potem bo zopet na sporedu jutro.

Zakonci in starši pač, ni popolno in ni vsak dan isto. Je pa vsak dan, še en dan, nov dan za naju. Še en dan za katerega sem vesela, da nama je dan. Še en dan, ki ga imava skupaj in vsak zase. To so dnevi, ko za dobro jutro dobim najlepše darilo, njega poleg sebe. To so dnevi, ko je on moja zavedujoča se samoumneva, ki zasede največ prostora v mojem življenju, v mojem vsakdanu. To je on, moja ljubezen.

In potem, na koncu, ko potegnem črto pridem zopet do dejstva, ljudje preveč čakamo, žal, tudi na Valentinovo.

Ne čakaj na 14. februar, da dragemu pokloniš darilo, tisto mini pozornost. Ne čakaj na 14. februar, da oblečeš to sexi spodnje perilo in mu zmešaš glavo. Ne čakaj na ta en dan, ko mu boš sestavila sporočilce in mu izpovedala ljubezen. Ne čakaj celo leto na Valentinovo in ne počni nekaj le zato, kar to počnejo vsi drugi. Stori to danes in potem še jutri ter nato vse dni v letu. Živi za danes in živi, kot, da naslednjega dne morda ne bo. Živi, kot da je danes on vse, kar imaš.