Nosečnost: zadnje trimesečje

O svoji nosečnosti z mo-bi dvojčicama sem že pisala v objavi Oh teh prvih 12 tednov in Drugo trimesečje. Vsak začetek potrebuje tudi svoj konec in to je objava o zadnjem trimesečju.

S to objavo sem, kar precej časa odlašala. Predvsem zato, ker se besede enostavno niso izlile na papir, ker nisem vedela kje začeti in kako končati to zadnje poglavje moje, verjetjo zadnje, nosečnosti. Želela sem čimbolj pristno napisati to obdobje, vendar sem vedno zašla na le fizična področja. Vsekakor pa je bila ta nosečnost veliko več kot le rast trebuščka.

Čustveno. Emocionalno. Senzibilno.

Nekako tako bi ga opisala v treh besedah, pa čeprav imajo vse te besede en sam skupni imenovalec.

Na koncu tega obdobja sem v naročju držala dvojni, majhen zakladek in moje telo je končno imelo le enega prebivalca. Oddahnila sem si, pa čeprav se tiste ta prave skrbi začnejo šele takrat, ko otroček prijoka na svet. Meni je bilo le v veliko olajšanje, da je te nosečnosti konec in da lahko začnem uživati v materinstvu, ki mi je bilo dano. V trenutku ko je bilo moje naročje polno, sem pozabila na vse sitnosti in nevšečnosti, ki so me preganjale v zadnjih nekaj tednih, mesecih.

Nosečnost z dvojčki je vse prej kakor enostavno poglavje. Vse je dvojno oz. podvojeno, vse občutiš, nosiš in doživljaš podvojeno. Fizično in psihično počutje je v tako imenovanem drugem stanju.

PREGLEDI

V zadnjem poglavju sem bila vedno znova pri ginekologinji in v porodnišnici. To niso bili izredni pregledi, temveč redni. Že samo, da sem se primajala v prostor sem bila takoj ogovorjena. O gospa Režek, pozdravljeni. K pozdravu je vedno sledilo še vprašanje o počutju. Po prejemu mojega odgovora pa mi je sestra vedno namenila sočuten pogled in besede v smislu, saj bo kmalu konec. Pregledi skoraj vsak teden, odvzemi krvi vsak drug teden, snemanje CTG-ja in priprave na porod vedno znova, vedno pisne in vedno ustne priprave. Vedno znova birokracija, papirologija in formalnosti. Urejanje vse potrebne dokumentacije za napovedan CR, pogovori z anesteziologi, pa zopet kontrola celotne krvne slike. Morfologija dojenčic na vsakem pregledu. Čakanje v čakalnicah tudi po tri ure. Vse lepo in prav, resnično sem bila pod drobnogledom, ampak nisem vedela ali sem utrujena od pregledov ali od same nosečnosti. Ne jamram, ampak iskreno v zadnjem trimesečju je bil to zame že resnično ogromen napor.

Vse skupaj sem imela okoli 25 pregledov pri ginekologinji in porodničarjih.

TREBUŠČEK

Saj ne vem ali bi ga imenovala trebušček ali kar trebuh. V prvi nosečnosti sva s sinom zdržala skupaj kar 42. tednov pa me ni nihče z debelimi očmi spraševal če bo tole pa že kar kmalu. Nekje po 30. tednu sem bila že resnično dvojno okrogla. Žensko telo je res vsemogočno.

SLABOSTI

Slabost je bil moj največji krivec nespečnosti in posledično nenormalne utrujenosti v zadnjih tednih nosečnosti. Slabost je bila vedno bolj pogosta, najbolj intenzivna je bila zvečer in ponoči, potem pa je bila močno občutna že tudi čez dan. Kaj mi je pomagalo? Jedla sem večkrat manjše in manj mastne obroke. Pred spanjem nisem jedla vsaj 2-3 uri, spala sem z vzdignjenim vzglavjem in si pomagala tudi Coca Cola ZERO! Hvala Coca Cola, ker si! Haha.

BOLEČINE

Bolečine v medenici so se umirile, kar je bilo glede na težo, ki sem jo nosila kar velik plus. Upoštevala sem nasvete, ki sem jih navedla v objavi Drugo trimesečje. Gibanje sem omejila na svoje zmožnosti, lahko rečem, kar na minimalne zmožnosti. Poslušala sem svoje telo in ga nisem forsirala za nobeno ceno. Bolečine pri vstajanju iz postelje in obračanja v postelji so bila seveda velik podvig in brez bolečin ni šlo. Pomagala sem si da sem trebuh prijela z obema rokama, noge pokrčila in se počasi obrnila na drug bok. Med spanjem sem seveda vedno uporabljala blazino za dojenje in si s tem podložila noge. Po dolgem stanju sem imela tudi že, kar močne bolečine v nogah, mečih, zato sem pri sedenju vedno imela dvignjene noge, kar je zelo oblažilo otekanje nog in bolečino.

SPANJE

Pomankanje spanca zaradi rastočega trebuščka ni nič novega nobeni nosečnici. Tako, da se je tudi nespečnost začela že v sami nosečnosti.

UTRUJENOST

Utrujenost je bila vedno bolj intenzivna, tudi zaradi pomankanja železa, zato sem dobila recept za železo v kapsulah, kasneje je utrujenost bila le posledica nespečnosti in nošenja velike teže.

KILOGRAMI

Povsem nepomembni.

BRCANJE DOJENČIC

Ne, nista me prav nič čuvali. Bili sta povsem živahni vse do konca nosečnosti. Ena je brcala dol, druga gor. Obe skupaj v eno smer in nato vsaka v svojo smer. Upam samo, da nista brcali ena v drugo. Haha. Ja bilo je, kar pestro. Proti koncu se število gibov ni zmanjšalo, le njihova intenzivnost je pojenjala.

STRIJE

Ja, seveda sem pridobila nove strije, kljub rednemu mazanju in negovanju kože. Tako je bilo tudi v prvi nosečnosti. Ne sramujem se jih, daleč od tega. Prav ponosna sem na njih, saj me spominjajo na obdobje, ko sem nosila pod srcem svoje tri otroke. Sicer pa me že dolgo spremlja misel…

česar ne moreš spremeni, sprejmi.

Nosečnost se je tokrat končala napovedano, 4 tedne pred PDP. Lahko rečem, da sem po eni strani vesela, da smo zaključile skupno bivanje tako zgodaj, saj sta bili v 36. tednu že donošeni in popolnoma razviti. Jaz pa sem končno zadihala v svojem telesu. Po drugi strani bi si želela, da bi donosila vsaj še kakšna dva ali tri tedne, s tem bi vsaj še malo pridobili na teži. Vendar se je tudi pridobivanje na teži pri eni od dvojčič že skoraj ustavilo in ni bilo kaj dosti več za čakati in odlašati s porodom.

Danes sem srečna. Presrečna!

Uspelo mi je, uspelo nam je. Moji celotni družini. Skupaj smo bili v tem in skupaj smo zmagali. Vseh 5. Strah, ki sem ga nosila od dneva ko sem zakrvavela v sedmem tednu, od dneva, ko mi je bila diagnosticirana rizična nosečnost in od dneva, ko sem izvedela, da nosim enojajčne dvojčke, je izvenel.