Zakaj beremo knjige o starševstvu?

Kot obljubljeno in zaželjeno sem na kratko zapisala “obnovo” knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala. Govorim o knjigi, ki nosi naslov Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo), avtorice Philippe Perry.

Sem ljubiteljica knjig, ki govorijo o vzgoji, otrocih in starših. O tem sem že pisala v objavi Širši pogled na vzgojo otroka.

Knjiga me je že na samem začetku povsem potegnila v branje, kar se za priročnik morda malo težje pričakuje. Knjiga je berljiva in enostavna za razumevanje, podanih je mnogo primerov, ki knjigo naredijo še bolj razumevajočo in privlačno. Občasno sem seveda med branjem zaspala, vendar to pripisujem barvitemu življenju z mojimi otroki. #motherof3

Torej, naj preidem na bistvo.

JA! Še ena super knjiga, ki ne govori le o vzgoji, temveč o vseh plasteh starševstva. Avtorica knjige iz mnogoh zornih kotov spretno prikazuje otroštvo, skozi oči staršev in tudi otroka. Nudi nam veliko uporabnih primerov, situacij, v katerih se starši znajdemo in v katerih ne znamo najbolje, v naš in tudi otrokov prid, odreagirati. Avtorica nam skozi knjigo v enostavnih, vsakdanjih primerih pojasnjuje, zakaj so reakcije oz. obnašanja naših otrok ter nas samih včasih tako burne, neobvladljive in predvsem ekstremne. Avtorica knjige nam za vsak problem ponudi možno rešitev, kako se takim situacijam v bodoče izognemo.

V knjigi avtorica poudarja kako pomemben je odnos med otrokom in staršom. Kako zgraditi osnovo za zdrav odnos z otrokom. Avtorica potuje skozi obdobje nosečnosti, dojenčka, malčka, večjega otroka in vse do adolescenta. Poudarja, da za spremembo v vzgoji ni nikoli prepozno in da negativen vzorec vzgoje lahko prekinemo takoj. Prepozno ni nikoli.

V knjigi je naveden podzavestni vzorec vzgoje, ki smo ga podedovali od vzgoje naših staršev. Lahko je pozitiven ali negativen, in hočemo ali ne vpliva na vzgojo naših otroko. Rešitev obstaja in avtorica jo strokovno, na raziskavah podprto, opredeli v knjigi.

P. Perry me je fascinirala z dejstvom da popolnoma vsi ljudje lažemo, vsi. Lažejo tako otroci in lažemo odrasli. VSI! Laganja pri otroku ne smemo na silo takoj preprečevati, obešati na velik zvon ali narediti iz tega sceno. Potrebno je pobrskati v ozadje in razumeti zakaj nam otrok laže. Vzroke laganja pri otroku spoznamo v knjigi. Laganje avtorica v knjigi predstavi z zelo zanimivo raziskavo in vsem nam poznanem primeru. Čudovito.

Iz knjige sem se naučila, da pri komuniciranju z otrokom izhajam vedno iz sebe, da govorim vedno v prvi osebi ednine in stvari ne posplošujem. Da otroku dam vedeti, da je to moj temelj in da se tukaj konča moja meja, da sem opredeljena in trdno preričana vase. Otroku je to velik zgled in opora, za izoblikovanje lastne osebnosti.

Izvedela sem tudi to, da se otrok ne zna izražati, kot se izražamo mi odrasi (pa še odrasli včasih ne vemo, kako bi se besedno izrazili), vendar ima čustva in se izraža na svoj način, tako kot se zna najbolje. Izraža se z jokom, s trmo, z dretjem in kričanjem, z agresijo, z objemi, z nasmehom in iskrivim pogledom, vse to je njegova komunikacija. Otrok zmeraj in vedno komunicira z nami ter nam skuša nekaj povedati. Izredno pomembno je da njegovim občutkom posvetimo dovolj pozornosti in da občutkov ne zanikamo oz jih ne skušamo preusmeriti, pomembno je, da ga ne ignoriramo. Otrok se tako uči in se sooča s svojimi občutki, razvija sebe, zaupanje vase in svoj izredno pomemben instinkt, ki ga bo vodil skozi celo življenje.

Knjiga govori tudi o obdobju adolescenta, vendar se v to obdobje ne bom preveč poglabljala, saj me do tega obdobja loči še kar nekaj let. Poglavja v knjigi, ki govorijo o adolescentu priporočam vsem staršem, ki imate doma najstnika, saj je odnos med starši in otrokom prav v tem obdobju zelo pomemben.

Kot sem že omenila izredno in toplo priporočam branje knjige VSEM staršem.

Nisem popolna mama, zato berem knjige in se tako učim o moji vlogi, kot mami, pa čeprav v resnici to ni moja vloga, to sem jaz. Mati. To je le moj laičen vpogled v to knjigo, ki mi je resnično veliko dala, me obogatila in verjamem, da jo bo vzel v roke vsak starš, ki si želi za svojega otroka le najboljše.

Vem, še danes poslušam mame, ah pa ne bom brala knjig o vzgoji, to je brez veze. Ne moreš otroka vzgajati po knjigi. Haha. S takšno knjigo dragi starši si širimo obzorje starševstva, lažje razumemo otrokove reakcije na določene stvari, lažje razumemo kaj se dogaja v teh majhnih glavicah in lažje razumemo sami sebe, kot starše Gledati na življenje skozi otrokove oči in biti na vsakem koraku ematičen, razumljiv in potrpežljiv. Navsedanje otrok potrebuje zaveznika, iskrenega prijatelja, zaupnika in to smo v prvi vrsti mi, starši. Vse, kar otrok potrebuje je razumevajoč, odkrit in iskren starš.

Zakaj torej beremo knjige o starševstvu? Odgovor sedaj že poznaš.

IZ KNJIGE:

Dojenček si ne more pomagati in preprosto »je« občutek. Otrok se sčasoma nauči opazovati svoje občutke kot način, kako jih prenese in predela – vendar se tega ne more naučiti sam. Med odraščanjem potrebuje nekoga, ki vse njegove občutke sprejema in zdrži. V hudi želji, da bi bili otroci srečni, jih včasih, kadar so jezni ali žalostni, odrivamo od sebe. Toda za otrokovo duševno zdravje je nujno, da njegove občutke sprejmemo in da se otrok nauči sprejemljivo izražati vse svoje občutke – kar pa velja tudi za nas odrasle. Zato je pomembno, da svoje občutke sprejemamo, namesto da bi jih zanikali. Bistveno pa je, da otroka sprejmemo z vsem, kar čuti. Ko mu pomagamo občutke ubesediti (ali ponazoriti s sliko), mu jih pomagamo predelati, pa tudi poiskati sprejemljiv način sporočanja, kako se počuti.

P. Perry

Pogosto vidim starše, ki mislijo, da smejo z otroki ravnajo kot s stvarmi, pri katerih so lahko učinkoviti; kot s stvarmi, s katerimi opravijo, nekaj ukrenejo in jih »porihtajo«. Ponavadi je to zato, ker imajo starši premalo časa in ker so se od svojih staršev naučili tako ravnati z otroki. To je prevladujoča, zastarela ideologija, ki obljublja, da lahko starševstvo preprosto vrinemo med opravke, ki jih imamo sicer v življenju. Toda veliko prepogosto je treba za to plačati ceno. Če otroka ne obravnavamo kot osebo, če se z njim spoprijemamo, namesto da bi sočustvovali, bomo morda ugotovili, da takrat, ko postane najstnik ali odraste in se želimo z njim pogovarjati, ne bo prav zgovoren.

P. Perry